V zadnji dneh moje misli plavajo v razmišljanju o moji velikodušnosti.
O tisti velikodušnosti "časa" za meni ljube ljudi ...
... jim namenim dovolj časa?...
... kdaj me enostavno, priznam, preplavi vonj lenobnosti in takrat mi je najboljši prijatelj kavč oziroma stene stanovanja ter bližnje gozdne poti, kdaj pa še te ne... razlog "ne časa" pa je kdaj tudi tisti "pomemben" opravek...
... večkrat bi se resnično morala spomniti na tisti stavek (prebrala sem ga v eni knjigi)
"najpomembnejša stvar morda ni najnujnejša na prvi pogled"...
... zagotovo je mnogo bolj pomembnejša oziroma nujnejša :) tista urica s bližnjimi, ko govoriš o vsem in o ničemer, ko se smejiš vsaki stvari, ko ideje zaplavajo na tist polivinil, ko se skupaj nastavljaš prvim pomladnim žarkom pomešanim z zimskim mrazom, ko čakaš da se čokolada lizika stopi v mleku in nastane vroča čokolada, ki je na konec vroč kakav, ki ti naj bi omamil vse brbončice, a ima v resnici okus po čokoladi v prahu, ko občuduješ lepoto malega cukrčka in mu še stotič rečeš "kok si ti lep", ko te preplavi toplina, ko se "pogovarjaš" z malim lepotcem, ki te gleda z velikimi učki, ko si hvaležen za objem prijateljice, ki je tako blizu, a vseeno tako daleč, ko te navduši igra, katera pravila so ti bila v začetku prava uganka, ko se z dvema zaupnicama slikaš na wc-ju, ker je pač potrebno vse zabeležiti, in ker se imaš pri tem tako fajn in si hvaležen za to, da so s teboj, ko se zaveš da je nekdo postal mnogo več, kot pred 10 leti in ko veš, da si nekom vedno več...
... za to si je potrebno vzeti čas...
... naj bo moja "velikodušnost časa" kot studenec, ki vedno daje in se nikdar ne izčrpa...
Buona Pasqua a tutti...
