:)

Ko ti prvi jutranji pogled sporoča, da te nekje čaka zaklad....

Ancora sono qui

V zadnji objavi sem napisala "da sem stara" in ja zgleda da sem res, če pozabljam objavljati, 

no, lahko bi našla še kakšen boljši izgovor ampak naj tokrat ostanem brez... :)

V tem mesecu je bilo polno takšnega in drugačnega druženja...

naj slike same pripovedujejo...

Kot je značilno zame in za moje ljube, se nam ob dobri hrani vedno na obrazu nariše velik nasmeh ;)

tako je bilo tudi v tem mesecu :)

Je pa zadnji mesec (končno) polno zaseden tudi s to mojo diplomo...

Vmes pa vseeno najdem čas za tiste moje trenutke...

Je pa včasih težko ostati nasmejan tako kot na zgornjih slikah, če pa je del tebe nekje tam daleč stran... (:

:)

Sono vecchio :)

Res je, staram se ;)

ampak pravijo, da naj bi bila starost lepa, začela se je že tako :)

Najprej s presenečenjem na vratih,

nato nepričakovano presenečenje iz Rusije 

sledilo je presenečenje domačih

kasneje pravo rojstno dnevno kosilo

vmes pa tole najboljše voščilo:

"Ja hočeš, nočeš 25 let si že tle nekje... 

tolaž se s tem, da si odličen letnik! ;)

sm razmišljala kaj ti zaželet...seveda mi je na misel padla diploma-

tako da diplomiraj!

Spomnala sm se tut na Nejca-

morš mislt na njega in ga pogrešat, samo jokat ne smeš več!

Fotokopirnica- hmm...ne bi v voščilu uporabljala grdih besed!

In mi tvoji prijatelji-radi te mamo, tko da poklič kadarkoli!

Vse najlepše darling!;) :*"

Staranje je res sladko! :)

Kot tale moja letošnja torta, 

Sara, hvala*

Dove sei...

Z mislimi tam daleč stran...

Il regalo più grande...

... ko ti srce tako močno razbija, ker veš da te nekdo čaka pred vrati...

ko veš, da se ti bo nasmeh razlezel čez obraz, ko ga vidiš, 

a pri tem ne veš, da boš dobil tisto najbolj zaželeno darilo...

...ko za objemom sledi veliko rdeče presenečenje s čudovito zeleno mašno in ko pri tem sploh ne veš,

da v rokah držiš najlepši spomladanski šopek...

... ko se šele čez čas zaveš...

...da je to ljubezen...

 È davvero il regalo più grande...

http://www.youtube.com/watch?v=d3MvacAiXqM

I ricordi

Finalmente, imam slike na steni! :)

... spomin na tiste sladke trenutke, spomini na 

i miei dolci momenti...

                                                                                     ... se že veselim novih slik, spominov...

Carino come una cioccolata

V zadnji dneh moje misli plavajo v razmišljanju o moji velikodušnosti. 

O tisti velikodušnosti "časa" za meni ljube ljudi ...

... jim namenim dovolj časa?...

... kdaj me enostavno, priznam, preplavi vonj lenobnosti in takrat mi je najboljši prijatelj kavč oziroma stene stanovanja ter bližnje gozdne poti, kdaj pa še te ne... razlog "ne časa" pa je kdaj tudi tisti "pomemben" opravek... 

...  večkrat bi se resnično morala spomniti na tisti stavek (prebrala sem ga v eni knjigi) 

"najpomembnejša stvar morda ni najnujnejša na prvi pogled"... 

... zagotovo je mnogo bolj pomembnejša oziroma nujnejša :) tista urica s bližnjimi, ko govoriš o vsem in o ničemer, ko se smejiš vsaki stvari, ko ideje zaplavajo na tist polivinil, ko se skupaj nastavljaš prvim pomladnim žarkom pomešanim z zimskim mrazom, ko čakaš da se čokolada lizika stopi v mleku in nastane vroča čokolada, ki je na konec vroč kakav, ki ti naj bi omamil vse brbončice, a ima v resnici okus po čokoladi v prahu, ko občuduješ lepoto malega cukrčka in mu še stotič rečeš "kok si ti lep", ko te preplavi toplina, ko se "pogovarjaš" z malim lepotcem, ki te gleda z velikimi učki, ko si hvaležen za objem prijateljice, ki je tako blizu, a vseeno tako daleč, ko te navduši igra, katera pravila so ti bila v začetku prava uganka, ko se z dvema zaupnicama slikaš na wc-ju, ker je pač potrebno vse zabeležiti, in ker se imaš pri tem tako fajn in si hvaležen za to, da so s teboj, ko se zaveš da je nekdo postal mnogo več, kot pred 10 leti in ko veš, da si nekom vedno več...

... za to si je potrebno vzeti čas...

... naj bo moja "velikodušnost časa" kot studenec, ki vedno daje in se nikdar ne izčrpa...

Buona Pasqua a tutti... 

Carino...

Zopet je vikend prehitro minil... 

V soboto sem si malo na željo, malo ker mi drugega ni preostalo ;) vzela čas samo zase... 

sem že malo pozabila kako to je...

... je super! (:

Zvečer pa smo z mojimi društvenimi puncami končno

proslavile naše trdno večtedensko pisanje razpisa :)

Današnji dan pa sem preživela takole :)

Davvero un week end molto carino :)

Un anno fa...e adesso inizio di nuovo...

Že več kot leto je od tega, ko sem se vsa navdušena, polna zagona, z malo strahu in brez kančka dvoma,
podala na nepozabno dogodivščino mojega življenja... 

Doživela sem nepozabne tri mesece, ki me še vedno vsak dan spremljajo v spominih.

Res je, Italija me je popolnoma prevzela in brez pomisleka lahko rečem, da je močno vplivala na moje preteklo leto.

Leto, v katerem sem se večkrat vprašala ali naj nadaljujem s pisanjem bloga ali naj svoje misli in doživetja zadržim zase
 ali naj katere od njih objavim.

Padla je odločitev, ki se je resnično dolgo časa premlevala v moji glavi...

...nadaljevala bom z blogom... 

Ne z mislimi, da je moje življenje tako zanimivo, da so moje misli, besede primerljive s poetovimi ampak preprosto,
pisala ga bom zase... (:

In tega novega poglavja se nadvse veselim...

In ja, če je že Italija botrovala za začetek tega bloga, naj imam tudi čast, da za ponovni začetek objavim sliko,
ki je prejšnji teden pripomogla k odločnem "ja" za blog :)